pisarije Izgubljene

Imava jih, jaz in ti. Le midve jih lahko vidiva, le midve sva jih ustvarile. So le najine, nekaj kar naju povezuje in nekaj, kar nama razsvetljuje dneve. Nekaj, kar naju dela otroka. Nekaj, kar nama ostaja od tistih dni, ko sva bili le jaz in ti.

Morda se nekomu, ki ne ve, kaj vile so, to zdi nesmiselno, ali otročje, toda vile so mnogo več kot le namišljeni liki. Vile naju poosebljajo. Vile so nekaj, kar imava, ko druge ni ob naju. So plod domišlije, toda resnične. Tiste majhne iskrice, na katere se spomnim, ko nisem sposobna videti sonca v dežnih kapljah.

Morda se komu zdim otročja. Morda sem, morda se še kar pretvarjam, da obstajajo pravljice, zmaji, vile in princi na belem konju. Svet navsezadnje ni pravljica, toda angeli obstajajo, zakaj ne bi mogle še vile? Je tisto, kar lahko vidijo vsi prava resničnost, ali pa je lahko zame resnično nekaj, kar drugi zanikajo, da obstaja? Zame so resnične vile, za nekoga drugega je resnična ljubezen. Če ne ljubim, ali to pomeni, da ljubezen ne obstaja? In če si zamišljam, da ljubim, ali to nujno pomeni, da ljubezen obstaja? In če imam vile, ali so lahko resnične tudi za druge, so lahko resnične zame? Če jih nekdo ne vidi, ali potem ne obstajajo, čeprav samo v moji domišljiji?

Ne pozabi na vile v temnih dneh. In ne pozabi name, ne pozabi na tisto, kar je najino. Prosim te, ostani ob meni.