pisarije Izgubljene

Včasih sem velikokrat sedela v travi in poslušala čričke. Zvečer, ko je bil vonj po soncu še v zraku, toplota je puhtela iz tal, a hlad noči se je počasi plazil v zrak. In rada sem opazovala zvezde, iskala utrinke, zrla tja gor in sanjala, da letim. Kadar sem bila na morju, sem poslušala valovanje morja, a zvezde so bile še kar tam. In bile so povsod, kamor sem šla.

Danes je prav tak poletni večer. Nebo je jasno, bil je vroč dan, a se ohlaja. Črički se že oglašajo in prve zvezde se že svetlikajo na nebu. V glavi mi še kar odmevajo besede, ki jih je rekla Marti v telefon in srečna sem, da je moja prijateljica. V glavi imam klic, ki sem ga prejela od mojih fantov, da bi me spravili v dobro voljo, ko me niso pustili na vajo in priznam, uspelo jim je. Lepo je vedeti, da jim ni vseeno zame.

V slušalkah mi odmeva pesem, umirjena melodija elekrtičnih kitar me zazibava v sanjarjenje. Bodo moje sanje kdaj postale resničnost? Bom kdaj lahko pisala, bom imela dovolj navdiha, volje, da izpopolnim svoje pisanje? Bom kdaj lahko pela naglas, da me bo svet končno slišal?

Ja, poletni večer je. Skrbi lahko za nekaj trenutkov izginejo in lahko se prepustim glasbi in zvezdam. Težave izginjajo, čeprav vem da so tam. Toda imam občutek, da se bo še vse rešilo. In najbolje je, da nisem sama. Nikoli nisem sama. Vedno imam svoje angele, ki pazijo name. Dober občutek je, da nisem več tako izgubljena ali sama. In predvsem, da sem končno varna.

V mojih mislih se spet zbirajo zgodbe in lahko kar čutim navdih. Pisala bi. In zdaj lahko pišem. In pisala bi o zvezdah in travi in čričkih in glasbi namesto o krvi in smrti. In dober občutek je.

Včasih paše kakšen takle poleten večer.