pisarije Izgubljene

Zvok, ki ga je slišala že tolikokrat, jo je zopet prebudil. Zdrznila se je, nato pa se zavedla, da je spet zaspala v kavbojkah, s knjigo v naročju. Kakšen je bil že konec? Sem sploh prišla do tja? Ni vedela. Prejšnji dan je bila pijana od zaspanosti, bolečine in solz.

Prevalila se je iz postelje in se zastrla v obraz, ki je buljil nazaj vanjo. Bil je bled, s podočnjaki, razmršenimi lasmi in štrlečimi ličnicami. Ogledalu je zaželela dobro jutro in se obrnila stran. Dokler se lahko pretvarjam, da nisem taka, potem se bom.

Spomnila se je prejšnjega popoldneva. Spomnila se je njegovega telesa in Nje ob njem. Spomnila se je krikov in zmerjanja in smeha, smeha ki ni bil njegov. Ali sem ljubila iluzijo?

S sebe je zmetala cunje, polne krvi in solz in stopila v kopalnico. Topla voda je objela njeno telo in ga božala, toda počutila se ni nič bolj čisto. Počutila se je zjebano do konca. Čutila je raztrganino v prsih in slabost v želodcu. Čutila je vprašanja v glavi in v ušesih ji je še vedno odzvanjal njegov smeh. Pa sem mislil, da naju ne boš nikoli odkrila.

Z roko je boksnila v ploščice na steni in kmalu je videla rdeče kaplje, ki so drsele iz odrgnjenih členkov, toda boksnila je še enkrat, čeprav je bolelo. Bolečina je dobra.

Splaknila je ranjeno roko in stopila ven iz tuša, v hlad kopalnice. Po celem telesu je ji je naježila koža, zato se je hitro ogrnila z brisačo in opazovala svojo postavo v ogledalu. Prekleto, ali ga res nisem bila vredna? Njena postava je bila kot duh, koščena, blede polti.

Počasi je v mislih obnavljala dogodke prejšnjega večera in kmalu je spet začutila tisto slabost, ki je stisnila njen želodec vedno, kadar je bila prizadeta. Spet ne bom jedla nekaj dni. Big deal.

Obrisala se je do konca in nase navlekla obleke. V glavi ji je divjal vihar, toda komaj je imela dovolj energije, da je sploh še dihala. Odpravila se je nazaj v posteljo in predse spet potegnila knjigo. Prejšnji večer ji je pomagala, da je zaspala, upala je, da ji bo tudi tokrat. Toda črke so plesale pred njenimi očmi, niti besede ni bila sposobna prebrati. In tisto prekleto tiščanje v prsih, praznina v srcu in želja, tako močna želja da bi ga dobila nazaj.

Tisto ni bil on, se je tolažila. Toda vedno bolj se je zavedala, da tisto je on. In vedno bolj ji je postajalo jasno, da je bila slepa, ko bi morala gledati. Kako sem bila lahko tako slepa? Kako sem mu lahko dovolila, da me je tako zavedel? Kako sem bila lahko tako neumna?

Dvignila se je na noge, nekje našla škatlo in besno vihrala po stanovanju ter vanjo metala njegove reči. Ni jih bilo veliko, toda morale so ven, morala se je očistiti njegove prisotnosti. Vse, vse kar ji je kdaj podaril, vse, kar je pozabil tam, vse je izginjalo. Nakit, plišaste igrače, njegove obleke, slike, vse je letelo v škatlo. V predalu je hranila njegova pisma. To bo za kasneje, je pomislila.

Odvihrala je ven in zajahala svoj motor, škatlo pa stiskala v naročju, medtem ko si je nameščala čelado. V njej je divjal bes do njega in deloma tudi do sebe, ker je dopustila, da se je to zgodilo. V čelado je iztekal nov potok solz, a bilo ji je vseeno. Samo vžgala je motor in oddrvela po cesti.

Kmalu se je znašla pred njegovim stanovanjem. Snela si je čelado in si obrisala solze, nato pa se uredila v vzvratnem ogledalu. Hladna bodi, si je govorila, ko je pozvonila. Samo hladna bodi.

Odprl ji je vrata in na njeno presenečenje ni izgledal preveč dobro. In da, bil je presenečen, da jo je videl tam.

“Vstopi,” je rekel s hripavim glasom. Želela mu je samo poriniti tisto škatlo v roke in odvihrati, da ne bi videl njenih solz, toda bila je šibka. In želela si ga je nazaj. Zato je vstopila in se zazrla vanj, v pričakovanju kakršnegakoli znaka, kaj se bo dogajalo naprej.

“Prosim te, poslušaj me,” ji je rekel. “Tisto včeraj nisem bil jaz …”

Ni mu pustila da nadaljuje, dovolj je imela vedno istih opravičil in izgovorov. Samo potisnila mu je škatlo v roke, se obrnila in odkorakala skozi vrata. V očeh so se ji nabirale solze, kajti obžalovala je. Prvi korak, ki ga je naredila stran od njega je bil odločen, toda vsak naslednji, ki ga je napravila, se je bolj obotavljal. Bo stekel za mano? Me bo obrnil in poskušal prepričati, da ostanem?

Ko je sedala na motor so ji v glavi odzvanjale besede, ki jih je tisti trenutek izrekel v njen hrbet. V glavi so ji odmevale, ko je drvela po cesti, brez pravil, brez omejitev, v glavi so ji odmevale, ko ni uspela zvoziti ovinka in ko je priletela na tla. Njegove besede so bile zadnje, na kar je mislila, preden je umrla.

“Kar pojdi. Tako ali tako si bila le napaka. Napaka v popolnosti.”