pisarije Izgubljene

Torej, še nekaj pesmi, ki mi jih je uspelo napisati. Upam, da so vam všeč. In prosim vas za komentarje.

*****************

Nimam poguma, da prezrla bi svet.

Nimam volje, da trpela bi spet.

V meni je misel, ki muči moj um

Misel, od katere nori moj razum.

Zakaj imajo vse vrtnice trne?

Zakaj vse, kar mine, se nikoli ne vrne?

Zakaj moji kriki odmevajo od tišine?

Zakaj vse dobro prehitro mine?

*****************

Tišina odmeva,

Misel sameva.

Prekleta samota osvobaja se gneva.

Tihi koraki,

Mehki, enaki

Žgejo to noč, ki se rojeva.

Velika sobana,

Iz kamna izkesana,

Neusmiljeno mrzla in temno zasnovana.

Moje misli zmrznjene

Moje roke otrpnjene

Hlad me vedno bolj preveva.

Zelene oči,

Slepeče luči

V meni zbudijo strah do kosti

Roke rušijo

Oboke krušijo

Kamni naenkrat sesujejo se vsi.

******************

Tiha glasba, nežna, mila

Razlega se prek soban

Vsakič, ko jo slišim, mi da krila

Krila spletena iz sanj

Tiho žebranje zamenja pesem

Tiho, a vztrajno povsod

Kot bi posmehovalo se nebesom

Kriku da povod

Zvezde sijejo na to noč

Prekleto blagoslovljeno

Vsakič, ko zakričim na pomoč

Odmevi se zlijejo v eno

Vsakič, ko odmev se vrne

Čutim, da izginja v tišino

V daljavi se preobrne

Še zadnjo izgubljam milino

*******************

Veliko ljudi si jo vsako jutro nadene. Podobo o sebi, ki jo nosi cel dan, ki naj bi v ostalih zbujala spoštovanje. Ki naj bi nam zagotovila boljše življenje. A žalostno je, da se ne zavedajo, kakšno napako delajo s tem. Koliko škode lahko narediš s tem. Sebi in tudi drugim.

Vsak dan zrem v te ljudi, ki se pretvarjajo, da so popolni. Ki želijo imeti popolno življenje. Najboljši starši, najboljše ocene. Najbolj kul družba. Najbolj priznane obleke in najboljša hrana. Vedno so nekaj več od nas, navadnih smrtnikov. Vsi o njih mislijo le najboljše in jim zavidajo to popolnost. A hkrati vsi vedo, da nihče ni popoln. In bolj ko se nekdo zdi popoln, večje napake skriva za svojo masko.

Sama poskušam čim manj graditi tako podobo okoli sebe. Vsak, ki me pozna, ve, da nisem popolna in da tudi nikoli ne bom. In tako mi je tudi všeč. Nihče ni popoln, a po drugi strani je vsak. Le na drugačen način, kot si ga večina ljudi predstavlja.

Za moje pojme je popoln nekdo, ki ima napake. Napake, ki so mi všeč. In ki me ne motijo. Vsak, ki išče človeka, ki nima napak, vsak tak je naiven. Kajti bolj ko si želiš nekoga brez napak, bolj spregledaš tiste najpomembnejše le zato, ker upaš, da jih ni. In ne zanikajte tega. Kajti zaradi tega naš svet propada. Ker vsi skrivajo svoje napake pred svetom, ker vsem lažejo v obraz. Ker nimajo toliko poguma, da bi se spoprijeli in soočili s tem, da nikoli ne bodo več od ostalih, da bodo umrli, prav tako kot vsa človeška bitja. Da bodo njihova trupla strohnela v pozabo. In preveč so obsedeni s tem piljenjem te podobe o sebi v očeh ostalih, da bi opazili, da je resnica včasih precej drugačna od tega, kar vsak dan predstavljajo.

Taki ljudje se mi na nek način smilijo. Kajti ko jim bo nekdo zaupal, ko bo verjel v laž, ki jo nevede vsak dan čarajo okoli sebe, ko se bo nekdo zaljubil v to navidezno resničnost, ko se bodo oni zaljubili vanj in končno sneli svojo masko … potem vem, da se ne bo dobro končalo. Toda nisem bog, da bi jih lahko sodila. Prav tako kot mi ostali poskušajo preživeti in včasih jim uspe. Toda vedno se v njih skriva kakšna skrivnost, želja. Skrivnost, ki jo skrivajo, da ne bi uničili te iluzije. In želja, da jim je ne bi bilo več treba skrivati.

Ne bom kazala s prstom, kajti vseeno si ne zaslužijo tega. To pišem, ker želim svetu sporočiti svoje razmišljanje. In upam, da bom mogoče koga pripravila do tega, da prične razmišljati. A to je le opcija. Lahko si še naprej lažete, lahko še naprej upate, da je vse v redu. Lahko moje pisanje vzamete za laži. In ne bom vas silila v nasprotno.

Že od nekdaj sem sanjala o tem, da bi lahko bila ptica. Da bi lahko poletela, da zame gravitacija ne bi veljala, da bi se osvobodila okov, ki mi jih je nadel naš egoističen svet. Da mi ne bi bilo treba popravljati napak drugih, da bi vedela, kako sploh je. In sanjam še vedno.

Nikoli še nisem letela, a občutek si lahko predstavljam. Najbližje letenju sem, ko galopiram na svojem arabcu, ko ga nič ne drži nazaj, ko hiti kot veter. Takrat se počutim, kot da letim, kot da sem eno z zrakom in prostorom, da sem svobodna. In to je navsezadnje vse, kar nam daje željo po letenju: svoboda.

Vedno bolj smo zaprti v ta svet, ki smo ga ustvarili sami, a na nek način neprostovoljno. Ujeli smo se v lastno past, v past navidezne pravice in miru. A globoko v sebi se zavedamo, da smo le zaporniki v lastnih neusmiljenih okovih. Ljudje smo želeli igrati boga, a ustvarili smo zveri, ki uničujejo vse, kar je večno. Oziroma kar naj bi bilo večno. Vsa načela, ki naj bi veljala, vse smo obrnili v lastno korist, vse smo egoistično vzeli za svoje in se obnašali, kot da je svet naš. Kaj svet, vesolje! Vse, kar vidimo, vse kar se nam zazdi, vse uničimo. Podiramo ravnovesja, ki so stala na zelo trhlih temeljih.

Sama si želim poleteti stran od tega sveta. Kajti vsakič, ko se zazrem okoli sebe, mi postane slabo, ob pogledu na to, kako nizko smo pristali. Napredek, tehnologija - to smo dobili v zamenjavo za večne muke, ker nismo znali ceniti tistega, kar smo imeli. Nič ni bilo dovolj dobro za nas.

In tako slonim na oknu, zrem v noč in sanjam o tem, da bi lahko odletela ven. Toda vse so le sanje, kajti vsak dan se zbudim v isti postelji, prikovana na tla, prisiljena v rutino, ki je ne znam razbiti. Rutino, ki me boli in trga mojo dušo na pol, vsakič ko se uklonim temu pritisku. Vsakič bolj boli in zavedam se, da kmalu ne bom več mogla naprej živeti v tem svetu, do katerega čutim tak odpor.

Priznala bom nekaj, kar se vam bo najbrž zdelo otročje, a povedala bom vseeno. Verjamem v angele, v njihovo prisotnost na tem svetu in v to, da jih srečujemo vsak dan, ne da bi se tega zavedali in naše oči so slepe zanje.

In ne trdite, da ne obstajajo. Vsak dan jih gledate, ne zavedajoč se v to, da resnično obstajajo. Vsak neznan obraz, vsak neznan dotik, vse to so angeli. Angeli, ki živijo med nami.

Mogoče sem edina, ki verjame v to in morda mi niti oni sami ne verjamejo, kajti so ljudje, prav tako kot mi vsi, vendar s pridihom božanskosti. A niti ni potrebno, da je ne vem kaj, da je angel, le ljubiti ga moraš in prepoznaš ga.

Veliko ljudi mi je že reklo, da sem nora in da je moje pisanje brez smisla, a pravico imam do sanjarjenja. Pravico imam do upanja, da sem vsaj za nekoga angel. Kajti vsak je po svoje angel, četudi se zdi, da je sam na svetu. Verjamem v to. Nihče, prav nihče ni tako zelo sam, da samega sebe ne bi mogel klicati angel.

Vsak dan zrem v njihove zgodbe, v zgodbe angelov, ki jih gledamo vsi, a le malokdo jih vidi. V zgodbe ljudi, ki sedijo poleg mene v avtobusu, v zgodbe vseh, ki jih poznam. Tako zelo jih ljubim, moje angele, ljubim jih takšne kot so, človeške in božanske obenem.

Kar priznajte si, vsak pozna angela. Vsak pozna vsaj enega, ki ga ljubi bolj kot življenje samo. Tudi jaz.

Torej, moji angeli. Moram priznati, da jih je kar precej in vem, da brez njih ne bi niti živela, kaj šele pisala tega, kar pišem zdaj. In ne bi imela volje, da poskušam nekaj narediti iz svojega življenja. Angeli so mi vedno stali ob strani in seveda sem tudi jaz poskušala njim. Moji angeli, moji dragi. Moji angeli, ki jih ljubim bolj od same sebe in od česarkoli drugega.

Nočem naštevati imen, saj kdor je moj angel, to globoko v sebi že ve. Moji angeli so me držali pokonci skozi življenje in reševali moje težave, ignorirali moje napake, me ljubili in mi to tudi povedali. Nikoli me niso pustili na cedilu, zaupali so mi in jaz sem njim. Pravzaprav jim še kar, kajti nihče od njih še ni umrl. Vsi moji angeli me spremljajo. Vedno so v mojem srcu. Nobenega še nisem pozabila, vsak je v meni pusti iskro volje in ljubezni, in misel na vse njih me spremlja, kamor grem.

Torej, če še ne veste, sama se malo ukvarjam s pisanjem … ker ima naš bend potrebo po lastnih komadih, so mene, Veliko pisateljico, zadolžili za pisanje besedil. Seveda jim nič ni všeč, deloma tudi za to, ker so besedila v slovenščini, po drugi strani pa tudi za to, ker naj bi bila preveč negativna in ker nimao refrena. Seveda zato samo še težje pišem … najtežje je, ko ti nekdo da v roke papir in reče: piši! Takrat niti podrazno ne morem. Ampak jebiga.

Ker predvsem v zadnjem času trpim za pomanjkanjem navdiha, še posebej kar se tiče pisanja sem gor, bom objavila dve svoji pesmi. Saj tisti štirje, ki dejansko berete ta blog ste jih itak že prebral … samo res sem čisto brez navdiha …

*****************
Tisočeri koraki zvenijo
Tisočeri stroji brnijo
Tisočeri ljudje mižijo
Tajijo, da so svet zasrali
A vedo, da so vse pokopali

Dim prek vsega se kadi
Smog vse življenje duši
Sonce so zamenjale luči
Petje ptic – kriki ljudi

Moji koraki zvenijo z drugimi
Moje oči so oslepljene od luči
Mojih krikov več nihče ne sliši
Moja zavest se duši

Tisočeri koraki zvenijo
Tisočeri ljudje trpijo
Tisočeri kričijo
A nihče več ne sliši
Glasovi naši so za stroje pretihi

Moje oči se vsak večer zaprejo
Vsako jutro se v upanju odprejo
Vsakdan upam v sanje
Da je svet lahko več kot to sranje

******************

List z drevesa pada
Po zraku veter ga vrtinči
Spomin v njem živi
Na konec, ki je nov začetek

List je spojen s semenom
Komaj opaznim upanjem
Upanjem na boljši svet
Na konec, ki je nov začetek

Vetrovni tokovi ga božajo
Nosijo daleč ga stran
In vsak ki ga vidi, ve
Konec je le nov začetek

Počasi dotakne se tal
Trdne, betonske odeje
Upanje v njem počasi umira
Na konec, ki naj bi bil nov začetek

Pridruži se mu še drugi in tretji
Težka noga stopi nanje
Upanje je dokončno uničeno
Konec zanje ni nov začetek

A en sam list preživi
In v špranjo seme vsadi
In tako spomin bo ostal:
Konec je vedno nov začetek

************

Evo, to je to … nastali sta med urami angleščine (to je edinih 45 minut na dan ko imam čas za pisanje …)

Sem v bendu. Res. Sem v bendu, lead vokal in to mi je dejansko všeč. Ljubim petje, ljubim glasbo in ljubim moje fante, ki moje nenadne spremembe razpoloženja tako potrpežljivo prenašajo. Res, vse to imam rada in če lahko to združim, potem sem zelo srečna. In verjemite, sem. Jaz, srečna prasica. Do sedaj sem sama sebe že kar dovolj skritizirala. I love comments, samo ne svojih. Vem, da sem včasih zelo pristranska, kar se tiče samokriticizma, ampak ne poznam nobenega drugačnega načina.

Torej, naš band, ki je na začetku celo funkcioniral, ki je bil celo v redu in v katerem se je dejansko dalo delat. Moj predragi band, ki je v zadnjem času postal ena sama velika zajebancija.

Res. Znamo 2 komada (pa še to bi lahko bolje, glede na to, da jih predelujemo že kar nekaj časa) in še ta dva nista naša. In seveda, jaz, glavna pevka in glavna zateženka v bendu, jaz, ki mi ponavadi najhitreje prekipi, meni je na zadnjih vajah skoraj dotamanilo. Kar se dogaja kar pogosto. Se spomnite, moje nenadne spremembe razpoloženja in to?

Basist, naš problem, naše prekletstvo, je resnično pokazal svoj najslabši jaz. Nikoli ga ni na vaje, kadar pride, nam samo kvari koncentracijo in se zajebava sto na uro. Kar zna bit precej problematično, če dejansko poskušamo vadit.

In potem se zajebavata še bobnar in ritem kitarist, in jaz in Domen (moj najnajnajboljši prijatelj – drugače moj bratranec) ostaneva sama proti trem in se vsakič posebej pizdiva nanje, da naj se zresnijo. In mogoče je celo kakih deset minut v redu, nato pa here we go again!

In potem pride na plan še pamet basista, ki je sicer precej kratka. Če je kdo že kdaj slišal komad od Evanescence: Sweet Sacrifice, potem veste, kaj smo poskušali igrat. Le da obstaja ena mala težavica: jaz sem altistka, Amy Lee pa je … zeloooo nadarjena sopranistka s širnim razponom glasu. In potem sem jim skrušeno priznala, in prisežem, da mi je pri tem šlo skoraj na jok zaradi njihovega navdušenja nad tem komadom, da ne morem pet tako visoko. In začutila sem, kako so se jim povesila ušesa in kako so vsi sami pri sebi tiho kleli. Razen Domna, seveda. On je vedno tako človeški. In potem je bil čas za nestrokovno pripombo basovskega oddelka, ki je prav pametno izjavil:

»Mogoče bi pa lahko poiskali pevko, ki bo lahko tako visoko pela.«

Te besede so mi zarezale naravnost v srce, a moj predragi Domen je na srečo (spet) rekel, da je vse v redu in takoj začel z načrtovanjem, kako bom pela oktavo nižje. S karajočimi pogledi je krotil Juševega očitajočega. A seveda je naša pametna basovska glavica mogla izustiti še eno neumnost.

»Resno, če ne more pet, bi bilo res boljše če bi dal to komu drugemu za pet.«

Skoraj sem naredila to, skoraj sem rekla, ali gre Juš, ali jaz, ampak na srečo mi je Domen pomagal, da sem nekako prebrodila vajo. Da nisem totalno popizdila in dobila še enega svojih Neža izpadov, ki so zadnje čase pri meni tako zelo pogosti. Živci me izdajajo že pri rosnih petnajstih letih. Upam, da me nikomur ne bo treba prenašati, ko jih bom imela 60 (ČE jih bom sploh imela).

Torej, druga objava danes. YAY. Zdaj vsaj veste, zakaj je bila prejšnja tako depresivna. Samo počakajte, da postanem dobre volje in bom pričela s kako evergreen debato.

Spoznala sem. Spoznala, da lahko lažem sama sebi, da sem prebolela depresijo, da me nič tako majhnega ne more več potlačiti, da bom lahko živela normalno, s svojim mnenjem, da je življenje lepo. Lies, I tell you, lies! In največji problem je, da sem prekleto dobra lažnivka in da včasih še sama ne ločim med svojimi sanjami in resničnostjo.

Čutim jo, kako se spet plazi vame, in bolj, ko si prizadevam, da bi bila vesela, bolj me to potre. Da, boleham za nenadnimi spremembami razpoloženja, kar se najbrž lepo pozna tudi na mojem blogu, but thats me. Nikoli ne bom popolna, ne glede na to, kako bodo vsi to od mene zahtevali.

Sebična sem, in to vem. Mislim, da me bodo moji angeli lahko prenašali, kako jim neprestano govorim, da sem žalostna, kako jim lažem, da ne vem zakaj. Vem, a niti sama sebi ne upam priznati, da se preveč sekiram zaradi malenkosti. Živim v svojem svetu, v svojih sanjah, v iluziji, ki jo je ustvarila moja domišljija, in kadarkoli se zgodi kaj, kar moj popoln svet vrže iz kalupa, v katerega sem ga pridno vlivala celo življenje, me to zelo prizadene, postanem občutljiva na vsako malenkost.

Dragi prijatelji, ali vsaj tisti, ki me v resničnem življenju poznate, če to berete, vedite da vem, da je naporno biti moj prijatelj. Nikoli ne veš, kaj pričakovati, živeti v zmoti, da je vse v redu, naslednji trenutek pa že jokam na rami. Nikoli, nikoli ne bom drugačna. Če sem kdaj verjela v to, sem lagala sama sebi in to sem končno sprevidela. Laži, ki sestavljajo moj popoln svet, se sesuvajo in ostajam gola v tem krutem svetu, ki na meni pušča majhne rane, ki ne krvavijo, a vseeno peklensko bolijo.

Mogoče sem slišati depresivno in zdaj bi potrebovala kakega angela, da me potolaži, a obremenjevala jih ne bom. Že tako ali tako imajo komaj dovolj časa, da si spočijejo od mene. Jaz, veliki parazit. Celo življenje že živim v utvarah, ki si jih ustvarjam. V meglicah, v katere zavijam kruto resničnost in ki vsakič, ko se jih zavem, bolj režejo v moje srce.

Najbrž je to le brezzvezna izpoved neumne najstnice, ampak vsakič, kadar se kaka moja utvara sesuje, postanem taka. Toda O MOJ BOG, moj navdih se je vrnil! Moj navdih, moja ljubezen, moj izgubljen zaklad, ki ga že nekaj tednov neuspešno iščem v svoji zavesti, se je vrnil. Morda se vam to ne zdi nič posebnega, toda zame je. Če ne za kaj drugega, je koristen vsaj za to, da Siolu odžiram prostor s tem wannabe blogom.

Vsaj moj navdih je nazaj in dejansko se mi da pisat. Vsaj ena dobra stran mojega sekiranja. Glede na to, kolikokrat sem že preklela samo sebe, ker mi je zadnje čase zmanjkovalo navdiha, bom tokrat lahko klela čez svoje peklenske urnike, ki mi ne dopuščajo, da bi lahko svoj navdih prenesla na papir (no, vsaj na blog). Dokler ne bo prepozno in mi ga spet ne bo zmanjkalo. In spet se vrtimo v začaranem krogu.

Še ena moja napaka: vedno, vedno krivim druge za svoje težave. Jaz, nikoli kriva. Jaz, vedno nedolžna. Jaz, prasica.

Kljub vsemu pa imam rada svoje življenje. My inspiration is back ^^

To je tema, ki je še posebej v zadnjem času aktualna med nami, odraščajočimi najstniki. Ne govorim o stilu oblačenja ali glasbe, govorim o obnašanju, ki ga ta stil širi naprej.

Taki ljudje se mi predvsem smilijo, a ne zato, ker se delajo uboge in ker se neprestano smilijo sami sebi, a zato, ker vem, da nimajo pojma o življenju in da bo nekoč vanje udarilo s polno paro, resničnost bo prebila njihove solze in kar naenkrat bodo vrženi v naš kruti svet.

Emoti so predvsem zelo otročji in obremenjujoči. Tako sami zase kot za okolico (in s tem tudi zame), kajti včasih si želim, da bi se njihovo zaigrano trpljenje prevesilo v resnično in da bi sprevideli, da s smiljenjem samim sebi ne bodo ničesar dosegli.

Priznam, tudi sama sem bila včasih taka, in na to nisem ponosna. Šla sem skozi vse, skozi kar gre povprečni emo. Rezala sem se, bila sem anoreksična, bila sem depresivna, želela sem umreti in podobno. A sprevidela sem, da je svet krut in če bom sama sebe pomilovala zaradi tega, ne bom nikoli odrasla. Saj za to pravzaprav gre pri takem načinu razmišljanja: težave in probleme vidiš nekje, kjer jih ni in potem upaš, da te bo kdo pomiloval in da bo svet sprevidel, da si pravzaprav odrasel, z veliko težavami.

Nekaj časa lahko lažeš sam sebi, da s svojo smrtjo želiš ustaviti trpljenje ostalih, a to je najbolj sebično razmišljanje, kot ga sploh lahko nekdo ima. Preveč si zagledan v to, kako se boš vsem smilil, ko boš mrtev in kako bodo vsi jokali ob tvoji krsti, ko bodo končno spoznali, kakšno krivico so ti delali. Vem, kako je to. Sama sem neštetokrat razmišljala o tem. Toda ne zavedaš se, kakšno bolečino boš povzročil ljudem okrog sebe, kako jih boš prizadel. Kaj lahko nekaj takega potegne za sabo. Sebično razmišljanje. Za ceno tega, da bi vsi spoznali, kako si ‘trpel’, jim povzročiš dosmrtne bolečine. Ni vredno, res, ni vredno.

Vesela sem, da sem se spreobrnila in da nisem več taka. O smrti veliko razmišljam, a ne na samomorilski način. Predvsem me zanima, če vidiš tisto luč na koncu tunela (a vedno bolj spoznavam, da je to najbrž le mit), kdaj bom umrla in kako. In kaj bom do takrat počela. Sama se držim načela Memento Mori, ne pozabi da boš umrl. Toda ne v smislu, ki ga najbrž vsi okoli mene dojamejo, vendar v smislu, uživaj, dokler še lahko, kajti potem se bo začelo nekaj novega, neznanega. Rada tvegam, a menim, da s svojim življenjem ne bom.

Lahko rečem, da uživam, in da mi ni hudo v življenju. Seveda, ni mi z rožicami postlano, a če bi mi bilo, bi svoje življenje sovražila. Drugače pa imam vse, česar marsikdo nima, in priznam, življenja v pomanjkanju si sploh ne znam predstavljati. Ljubim, sem ljubljena, živim in pustim živeti, imam vse, kar potrebuješ za udobno življenje. Imam želje, imam upanje, ki je dejansko uresničljivo in imam ljudi, ki me podpirajo. Ljubim svoje življenje. Vsaj zaenkrat.

Danes se mi ravno da, in tudi navdih se spet počasi plazi vame, tako da bom pisala o temi, o kateri je potekalo že veliko sporov, prepirov in pa celo vojn. O Cerkvi namreč, o kultu politične organizacije, ki je nekoč vladala svetu in želi ponovno na oblast.

Ko sem se danes pogovarjala z nekom, ki slepo zaupa v cerkev in izhaja še iz predvojne populacije, sem (spet) dojela, na kakšen zahrbten način Cerkev izkorišča vero in zaupanje ljudi v Boga v svojo lastno korist, ki večinoma ni niti poštena. Ne rečem, ni vse, kar je povezano s Cerkvijo slabo, in krščanska vera sama ni niti tako zelo napačna, toda ko pomislim na preteklost, na to, kar je Cerkev nekoč počela, mi postane kar slabo. In v meni se porodi vprašanje: zakaj ne bi ponovno izkoristila svoje moči? Zakaj ne bi Cerkev ponovno prišla na oblast in iz ljudi s pomočjo vere, ki uči najboljše, iztiskala najslabše, da bi sama od tega imela korist.

Večina ljudi, ki so verni (pa tukaj ne govorim le o krščanski veri, temveč o vseh verah, ki jih poskuša voditi ena organizacija), slepo zaupajo v svoje voditelje, ki sami sebe naredijo za neke bogove in ki nauke vere obračajo sebi v prid, jih celo prilagajajo svojim potrebam … zločini brez primere. Toda tako je bilo že od nekdaj. Vsi, ki so se pretvarjali, da se borijo za dobro, so lahko ljudi pripravili do slabih dejanj, če so jih le znali prepričati, da so nekaj, kar je povsem pravilno.

No, pa da ne bom vseh ljudi silila v nekaj: vsaka vera je v redu, ljudje pa so pokvarjeni. In paziti moraš, komu slepo zaupaš. Najbolje je, da nikomur.