pisarije Izgubljene

Besede, ki jih pišem, so v meni dozorevale ves čas, ko je ta blog stagniral in čakal nanje, a jih dolgo časa nisem mogla spraviti iz sebe. Morda zato, ker je dejstvo, da se vse spreminja, težko sprejeti in nisem želela zapustiti tega dela sebe, ki sem ga pustila tu. A boli me, ko štejem mesece, ko nisem imela volje ali moči da bi bralcu ponudila sebe na pladnju, in spoznala sem, da je stvar najbolje zaključiti.

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Pred leti sem mislila, da mora človek trpeti, ko se spreminja on in ko se spreminja svet okrog njega. Toda faza svetobolja je minila, življenje pa teče dalje, tako ali drugače. Z nekom ali brez njega. To tu pravzaprav niti ni več pomembno. Kar je bilo, je tu in ne obžalujem besed, ki sem jih bila napisala. Prav tako sem celo malo ponosna na vse to, kajti lahko trdim, da so te besede nekaj največjega, kar mi je uspelo ustvariti. Toda Zelena odrašča in razrešuje svoje spore s svetom in z okolico. Postajam to, kar sem si vedno želela postati, hkrat pa izgubljam tisto, kar sem nekoč bila. Temu bi lahko rekla, da rastem. Pa vendarle mislim, da v sebi še vedno ostajam otrok, samo brez trpljenja in temé, ki me je nekoč preganjala. Ljudje prihajajo, odhajajo ali ostajajo, prav tako njihove zgodbe. Toda to je pač ciklus, ki se nikoli ne zaključi in vsi smo del njega, bodisi v aktivni bodisi v pasivni vlogi.

Zadnja objava tu ne pomeni, da sem prenehala in bom prenehala pisati. Črke, besede in moj glas so stvari, ki ostajajo ne glede na to, kam gre vse ostalo. In tako morda Zelena še kdaj pokaže sebe, v drugačni luči, v drugem času. Zaključek današnje zgodbe bo nedvomen začetek nove, le ne vem še, kakšna bo. Čas bo pokazal.

Hvala vsem, ki ste (so) me brali in v kolikor so moje besede komu pomagale ali so vsaj komu prinašale užitek, mu ponujale premislek, sem in bom na to vedno ponosna. Če še kdaj kaj zapišem, se spomnite na idealistično dekletce z besedami. Morda se vam v sivi množici med sivimi obrazi kdaj posveti kaj zelenega in takrat se spomnite name.

Zbogom.

Kdaj se človek pravzaprav zave, da so vse stvari minljive? Kdaj mora v življenju priti tisti trenutek, ko človek, ki si ga celo življenje videl kot močnega, močnejšega od sebe, trdnejšega od sebe, kot varno naročje, kar naenkrat postane nebogljen in nemočen? Kdaj je pravi trenutek, da se otrok zave, da ni več otrok in da se bliža temu stanju? Kdaj je pravi trenutek, da tresoča se roka sega po tvojem obrazu, a ga ne more več doseči?

Kdaj pride tisti trenutek, ko se s solzami v očeh zaveš, da nekatere stvari ne bodo nikoli boljše? Da določene noge ne bodo nikoli več sprehodile in da določene oči ne bodo nikoli več videle. In da ničesar ne ostane večno táko, kot je bilo, temveč se spreminja, vedno se spreminja. Tudi tisto, kar bi moralo biti večno, slejkoprej izgine. Slejkoprej variira. Tudi najlepše pesmi je slejkoprej konec in tudi najboljši trenutek mine. In ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kako besedo iz tvojih brezzobih ust?

Ako obstaja tista gospa Usoda, ako nam kroji življenje po neki volji, potem mora imeti ta volja precej dober smisel za humor. Ker če pomislim, da bi lahko nekdo ali nekaj premikalo naša življenja kot figure na šahovnici, me zmrazi. Pa saj ne rečem, sočutje je izrazito človeška vrednota in pravica je nekaj v kar verjamejo le otroci, toda kdo bi nam podaril vse to, čut za to in čustva, da ga zaznavajo in se potem tako igral z nami? A twisted mind.

Včasih gledam skozi okno in zdi se mi, da je vsak dan slika drugačna. Če ne drugega, se spreminja tisti bledi odsev mojega obraza, ki prekriva sliko zunaj. Postajam bleda, tudi za rdečico, ki spremlja stike z ljudmi, se skriva bledica. In podočnjaki. In mogoče kdaj vse skupaj tudi pokuka na dlan in pride trenutek, ko stojim pred ogledalom in poskušam nekaj odpeti, zaznati na svojem obrazu napako, ki jo počnem in potem pade vprašanje, če sem sama sebi všeč. In potem mi gre na jok, ko zapustim učilnico. Ne zato, ker bi me kdo prizadel, ampak preprosto zato, ker se včasih počutim, kot da ne bom zmogla še enega dneva, polnega raznoraznih soočanj.

Včasih imam občutek, da je treba vse narediti z nekim namenom. Da ni več tistih drobnih stvari, ki jih naredim zatokerpač. Ker obstaja samo še neko gnanje, gnanje na avtobus, gnanje na to in ono dejavnost, gnanje domov, gnanje nekam drugam … Kot bi me gospa Usoda čakala z bičem na mojem kraju miru in me takoj pregnala z njega, mi v obraz pošiljala očitke v obliki postaranih ljudi in uničenih življenj in me neprestano svarila z zgodbami tistih, ki so končali drugače kot so se videli v mojih letih. To se pravi, če bi verjela vanjo.

Toda vsaka pravljica se more nekje končati. Včasih se vprašam, kaj pravzaprav je pravljica. Ali je to tisto, kar so nam pripovedovali, ko smo bili še majhni, ali je to moje trenutno videnje sveta, ali pa je to moje videnje prihodnosti? Včasih tudi pravljice niso take, kot si želimo, da bi bile. Včasih ni tistega zaklada in včasih ni nobena stvar vredna, da se ženeš za njo. Ali pa je pač drugačna, kot si pričakoval, da bo. Včasih ni princa na belem konju in je le navaden smrtnik in je stvar še boljša, kot si si predstavljal, da bo. Včasih ni čarovnice, ampak je le tvoja lastna zavest, ki te z mislimi, s katerimi ti polni glavo, počasi ubija. Včasih stvari niso samo črne in bele, ampak obstaja miljon odtenkov vmes.

In včasih si človek samo želi, da bi bile stvari takšne, kot so bile, ko si bil otrok. Čeprav je bilo marsikaj takrat slabše.

Včasih, ko se odpravim na prav tole mesto in berem besede, ki sem jih včasih pisala, me najbolj boli to, da se ne spomnim več novih. Vse stvari, vsi spomini, vse travme, strahovi, vse se skriva med besedami, ki so tu. A ne najdem več črk, kajti obstala sem v črni luknji, ki me srka vase, ki me vleče stran od človeka, ki je bil včasih jaz in me rine v neko novo, neznano, zunajtelesno stanje, ki se ga bojim bolj kot česarkoli drugega.

Včasih se enostavno zbudim in ne vem več, kaj se zares dogaja okrog mene. Včasih sanjam preteklost in dan je dober, dokler me znan obraz ali beseda ne spomnita na to, da je sedanjost drugačna. In prevzame me občutek nemoči nad tem kar sem postala, kar sem si dovolila postati. In med vsemi temi spomini se počutim samo, tako prekleto samo v tej množici, ki me vleče narazen, trga, uničuje mene sámo. Še preden sploh uspem odkriti, kdo sploh sem. In ni enostavno, včasih si samo želim, da bi jemala življenje tako kot ostali, preprosto, carpe diem, kdaj gremo naslednjič pit.

Včasih enostavno obstanem, besede mi plešejo pred očmi, toplina tistega trenutka, ko sem še čutila sočloveka, pa se oddaljuje. Ni več tobaka, ni več sonca, enostavno ni več tistih stvari, ki so me ohranjale blizu božanstvu, ki me je uničilo. Toda živim še vedno. Zrak mi uro za uro vdira v pljuča, nekje najdem moč, da pogladim zgubano, shujšano roko, se nasmehnem, kadar nimam več moči za žalost in naredim nekaj, kar v meni odpira rane. Nisem več isti človek, ne vem več, kaj sem postala. Niti ne vem, kaj hočem postati. Tiste zelene oči, ki so bile moj vodnik, so daleč stran in bolj, ko razmišljam o tistih obljubah, bolj se mi zdi, da jih ljudje dajejo prepogosto. In sama jih vzamem za sveto resnico, čeprav so tako obljube kot tudi ljudje vedno drugačni od tistega, za kar se izdajajo.

Včasih poskušam napisati kako besedo, jo izreči, vreči ta vihar iz sebe, kamorkoli, komurkoli, samo da se obrne stran od mene in prične uničevati kaj drugega … Vendar je vse, kar zmorejo moji prsti in jezik tisti nasmeh, ki mi pobira še zadnje kaplje moči. In tudi besede bodo poniknile, vedoče, da bodo ostale neprebrane.

Ne bom zaključila misli. Nisem se še pripravljena ločiti od tistih tisoč in dveh besed, v katere sem vnesla več sebe kot v karkoli drugega. Nisem še pripravljena potegniti črte, poslati snega v pekel in odrasti do konca. Nisem še pripravljena na življenje z dvema obrazoma, ki bi skrivala resnično mene. Nisem še pripravljena na leden oklep. Nisem še pripravljena na smrt, tako ali drugačno. Naj tri pike odložijo tisto poslednjo tišino, konec tistega, kar me boli in hkrati oživlja …

In potem odprem oči in se prebudim v nov dan. Svetloba se prebija do prebujajočih se oči in peče, boli, žge tisto črnino, ki se je bila nabirala v glavi celo noč. Držim jih odprte, neumorno bi rada spoznala, kaj so sanje in kaj resničnost, ampak se borim s tisto mešanico teme in svetlobe, ki se prepletata v halucinogenem kontrastu in me trgata na pol.

Kaj pravzaprav vem o svetu? Kaj vem o Besedi? Kaj vem o Času in Prostou, Temi in Svetlobi? V tem trenutku sem prepričana, da ne vem ničesar. Ne vem več, kdo sem. Ne vem več, kaj hočem. Ne vem več, kaj naj naredim sama s sabo. Sleherna želja se je srečala z zidom, čez katerega ne morem. Vsak premik v eno stran je povzročil, da so se niti na drugi strani napele in da me trga na pol. Vsaka napisana beseda je zbledela nekam v preteklost in ostala sem, plavajoča v etru, prekipevajočih misli in nesposobna ubesediti, uglasbiti, izkričati te konflikte, ki se nabirajo nad mojo glavo v obliki sekire. Je sekira sen ali resničnost? Ne vidim več razlike, nad mano se sklanja grožnja in bolj, kot se mi bliža, manj sem prepričana, ali naj že zbežim stran ali naj vztrajam, da se nad mano razblini. Ni več tiste mehkobe, ni več tistih dilem, pravzaprav ni več ničesar, je samo še kruta realnost in nočna mora, ki se spletata v eno in me počasi vlečeta vase, ne glede na to, kako se trudim ostati v tem mehkem mehurčku, ki sem ga toliko časa gradila.

Zna biti, da sem pozabila, kako izgleda sreča. In zna biti, da sem pozabila na to, da bi lahko svoje misli ubesedila. Morda sem celo pozabila na tisto, kar me je gnalo naprej. Morda mi je enostavno postalo vseeno, te besede so skoraj vedno namenjene komu, ki jih nikoli ne prebere. Redkokdaj so namenjene meni, a tudi sama jih nikoli ne prebiram. Ker ne vem, čemu naj verjamem. Vse se stika v neko veliko tvorbo, tako kot zadnji interval me vleče nekam proti koncu, čeprav ne vem, kdaj ta konec pride. In konec česa sploh je. Nimam več oči, narejenih za resničnost in nimam več telesa, ki bi lahko obstajalo v tej dimenziji.

Krivda? Včasih se me polasti. Je sen ali resničnost? Tega spet ne vem. Je utemeljen ali paranoičen, vcepljen občutek? Tega prav tako ne vem. V meni se skrivajo vrednote, ki so preveč za ta svet. V meni se skrivajo vprašanja, ki so preveč za to dimenzijo. Rada bi vedela vse tiste stvari, ki jih še ne. Pa jih nikoli ne bom. Skrivajo se nekje v resničnosti, toda sanje postajajo moj drug svet.

Kaj je bolj resnično, resničnost, ki ji je nemogoče verjeti ali sanje, ki se zdijo popolnoma mogoče? Ne vidim več svoje lastne meje med moralnim in nemoralnim. To, kar pišem, je narobe. To, kar delam, je prav. S čim bi se dalo presoditi? Ne vem. Vsak nož je globji in vsakič imam občutek, da bom na poti do težko pričakovanega konca vse te bolečine nekaj izgubila. Nekaj takega, kar bo za vedno pustilo luknjo v meni.

Brez rojstva ni smrti. Brez smrti ni rojstva. Brez vrtiljaka, tega neskončnega vrtiljaka življenja in smrti ne bi bili danes mi na vrsti, da se izvijemo iz objema vsega tega, kar nas obdaja. Če ne bi bilo smrti, bi naši otroci ne imeli se iz česa roditi. Če ne bi bilo življenja, mi ne bi imeli za kaj umreti.

Večno in večno se ponavlja ta krog, povsod, vedno, neprekinjeno se vrti v svoji veličini in nam kriči v obraz: “To sem jaz, Življenje! Vi ste jaz in jaz sem vi. In danes sem v vas, jutri bom v drugih, dokler se ne obrne nebesni svod in ne poči ponovno tisti veliki bum stvarstva.” In hoče, da ga izkoristimo, da uporabimo to energijo, to priložnost, ki nam je dana, da naredimo nekaj. Zase, seveda, in hkrati za Življenje samo.

Alan Watts je nekoč rekel, da se ne smemo dojemati kot nekaj nenaravnega. Za nas so ptički in čebelice in drevesa in Zemlja in Sonce in vesolje nekaj, kar je ‘zunaj’ nas. Kar lahko zanemarimo, če se zapremo v svojo sobo in zatesnimo okna ter zaklenemo vrata. In mi, mi neumni ljudje se počutimo dobro, ker smo se izolirali od tistega, kar je naše bistvo. Počutimo se dobro, ker smo ustvarili okolje, ki nas zavrača, ki nas duši, ki nas spreminja v nezavedajoče se umetne produkte samih sebe. Ne dojamemo, da je naše bivanje tu omejeno. Ne čas, temveč bivanje. Zdaj je ‘in’, da si budist, da meditiraš, da si ‘razsvetljen’, toda večina ljudi, ki ta svoja takoimenovana prepričanja razglaša okrog, niti ne dojame bistva vsega skupaj. Enostavno je, te stvari so zdaj moderne, tako kot kavbojke.

Sami sebe dojemamo kot nekaj, kar je ločeno od narave, od smrti, od vsega obstajajočega. Sami sebe zanikamo kot del tega, ker ne sprejmemo naravnih zakonov, ampak raje upoštevamo družbene. Gonimo se za vrednotami, ki so popolnoma nepotrebne. Kdo pravi, da imaš lepše življenje, če si pobarvaš lase? Kdo pravi, da imaš boljši dan, če se oblečeš moderno? Kdo pravi, da ti bo v življenju lažje, če boš imel najnovejši mobilnik ali računalnik? Družba nam pravi to. Zahodnjaška potrošniška družba. Narava pa deluje drugače.

Tam živiš in se boriš ali pa ne živiš. Preprosto. Če tam ne izkoristiš energije, ki ti je dana, je posredovana naprej, brez sveč, vencev rož in razmočenih robčkov. Če tam ne živiš, potem pač umreš.

In ja, smo del tega kroga. Smo vse. Da še enkrat ukradem Wattsovo misel: Mi smo vesolje in naša dejanja so izraz vsega, kar je. Ne na način kot lutkar upravlja z marioneto, ampak kot pevec zapoje pesem. In morali bi se zavedati, da je naš obstoj dejanje celega vesolja in da pri tem, da dihamo, se premikamo in ponavadi zapravljamo svoj krog sodeluje celotno vesolje.

Je pretežko ali enostavno preveč preprosto, da bi človek lahko to uvidel?

Marsikdo se je že uštel, ko se je navezal na nekoga ali na nekaj. Morda je bila to izdaja, morda je bila to bolečine, katere ni bil nihče kriv, a se je preprosto pojavila. Morda pa je nekdo izkoristil ranljivost, ki pride skupaj s pozitivnimi čustvi.

Včasih je težko biti navezan na človeka. Ljudje so nepredvidljivi, po drugi strani pa nagnjeni k egoističnim vzorcem obnašanja. Nekateri to sprejmejo, drugi zavračajo, tretji pa poiščejo netipične ljudi in se povsem prepustijo, upajoči, da bo tokrat drugače. Včasih se uštejemo, včasih ne.

Nekateri si izberejo drugo pot. Daleč od vseh, sami v sebi, v svojem svetu, brez zaupanja, brez izdaje. Je vredno zavreči svojo naravo socialnega bitja in se prepustiti samoti, ne zaupati, ne imeti, ne izgubiti ničesar? Nisem prepričana, da. Včasih je težko, a vse mora imeti protiutež. Bilo bi isto, če bi se odpovedali vsemu, kar imamo in odšli v puščavo lovit kuščarje in iskat vodo. Bi to kdo lahko naredil? Marsikdo ne.

So trenutki, ko bi lahko rekla, da spoštujem ljudi, ki se oddaljijo od vsega, držijo do ostalih distanco, se ne obremenjujejo. Takim je dobro v trenutkih, ko bi jih lahko bolelo. In morda jim tudi ne bi bilo dobro v trenutkih, ko je dobro nam – nekateri pač ne potrebujejo človeške bližine, objema, prijazne besede, spoštovanja. Takim mora biti dobro, ker so neodvisni, ne potrebujejo nekoga zunanjega da se počutijo dobro. Takim mora biti življenje kot reka v njih samih. A ne verjamem, da so vsi taki.

Včasih so trenutki, ko si želim stran od vsega in od vseh. Ko so pritiski z različnih strani premočni, ko moja psiha ne zdrži več raztegovanja v dve nasprotni smeri. Takrat pobegnem v samoto, brez besed, brez obrazov, brez bolečine. A tam ne zdržim dolgo, počutim se osamljeno, potrebujem tisti objem in tisti nasmeh. Če ga ni, potem se vedno bolj obremenjujem, četudi so te stvari daleč stran.

Verjamem, da so mnogi taki. Stran od vseh, stran od vsega. Prešibki, da bi bili srečni, premočni, da bi si drznili dlje.

Torej, ljubiti ali ne ljubiti?

Kaplje, ki z nežnimi udarci poskrbijo za tisto piko na i. Kaplje, ki s svojimi hladnimi dotiki božajo mojo kožo. Kaplje, ki jih obrišem s trepalnic in las in ki se vedno znova vrnejo, me sprostijo, me shladijo. Kaplje, ki se jim večinoma ne morem upreti.

Zakaj dež enačimo s turobnostjo? Zakaj lahko vidimo le temne oblake, ne pa tudi tistega, kar prinašajo? Voda je življenje. Dež je voda. Dež je življenje. Ni nujno, da je dež popoln, toda je nekaj čarobnega, če si ga le sposoben videti kot takega. Če znaš na obrazu začutiti kaplje in biti hvaležen, ker padajo nate. Če ga znač občutiti kot svobodo, ne pa kot ujetost.

Danes je deževalo. Včeraj je deževalo. Ljudje hodijo s sklonjenimi glavami, skriti pod plašče in dežnike. Glave obračajo stran, s široko odprtimi očmi pazijo, da se jih ne bi katera dotaknila. Pazijo, da ne bi za tisti trenutek izgubili kontrole in bili mokri. Pazijo, da ne bi slučajno bili sposobni v sivih oblakih videti nekaj pozitivnega. Pazijo, da se ne prepustijo.

Dež je nekaj, kar mi pomaga. V temnih dnevih in v temnih nočeh ga imam rada. Tema ni slaba. Dež ni slab. Sonce ni slabo. Zakaj najdemo v vsaki stvari, za katero bi morali biti hvaležni, nekaj slabega? Zakaj vseskozi iščemo le slabe lastnosti in zakaj nikoli ne vidimo dobrih?

Dež je dober.

Odpeljem te tja,
kjer se lomi svetloba
in kjer danes pomeni
spomin na včeraj
in ne čakanje na jutri.

Odpeljem te tja,
kjer čas ne obstaja
in kjer ni nikogar,
ki bi povedal,
kaj je sekunda.

Odpeljem te tja,
da pozabiš na skrbi
in da se lomiš s svetlobo
iščeš včeraj
ker tam jutrišnjega dneva ni.

Odpeljem te daleč,
da pozabila bi
na prah in na solze
in na tisto,
česar svetloba ne obsije.

Je tisto, kar vidimo, resnično? Je tisto, česar se zavedamo, resnično? Je tisto, kar mislimo, resnično?

Že nekaj časa razmišljam o bližnji osebi, ki dvomi v vse. Vase, v sistem, v ljudi. V to, kaj je resnično in kaj ne. Ki se boji, da bi verjela lažem. Raje živi v svoji glavi in v svetu strahov in dvomov, ker si ne upa zaupati in biti prevarana.

Stvari pravzaprav nikoli ne vidimo takih, kot so. Nikoli. Vidimo barve in sence in slišimo zvoke, toda to je le omejen del vsega, kar bi bilo mogoče zaznati. In nismo namenjeni temu, da bi zaznavali vse druge stvari. Obstajalo bi lahko miljon teorij, miljon možnosti kaj se z nami pravzaprav dogaja. In stvari nikoli, nikoli ne moremo videti povsem objektivno. Nikoli.

“We don’t see things as they are, we see them as we are.”

Resničnost je zamegljena. Zamegljena od naših osebnih vtisov, zamegljena od naših strahov, želja, pričakovanj. Zamegljena od spominov in izkušenj. Ko vidimo nekaj, se nam takoj zdi dobro ali slabo. Večinoma. V sebi to označimo, pa naj bo novica, dogodek, nov človek ali magari barva avtomobila, za vsako stvar imamo v podzavesti (ali tudi zavesti) zakoreninjene neke ideje, kakšna bi morala biti. Če pa jih nimamo, jih postavimo, takoj ko se z nečim srečamo in sicer na podlagi prvega vtisa, ki pa je prav tako zamegljen s strani subjektivne psihe nas kot ljudi.

Je biti bolje subjektiven ali objektiven?

Današnje dojemanje tega, kaj je “pravično” temelji na objektivnosti, toda človeški svet je zgrajen na ljudeh samih. In nihče ni popolnoma objektiven. To najbrž vsi poznamo, saj se je vsak že kdaj srečal s profesorji ali kakšno podobno avtoriteto. Totalna objektivnost bi bila tu pravična, toda vsi vemo, da velikokrat ni tako. Večinoma ni tako. Popolno objektiven človek bi bil v tem primeru idealen, na njem bi se vrtel svet, ne bi bil zastrupljen od vplivov svoje lastne psihe. A če pogledamo po drugi strani, bi bil to sploh še človek?

Ali si človek, če ne moreš čutiti kapljic dežja ali sončnih žarkov na svoji koži in se ob tem počutiti dobro? Bi bil človek nekdo, ki se ne bi nikoli nasmehnil ob trenutku, ki bi ga njegovi (ah, tako nepopolno subjektivni) možgani dojeli kot nekaj lepega?

Bi bili ljudje, če ne bi imeli svojih vzponov in padcev, če ne bi delali napak in pravičnosti, bi bili ljudje, če ne bi znali iskreno objeti nekoga?

NE. Bili bi stroji.

Ne vidim se več. Ne v vseh tistih očeh, ki jim nekoč ni bilo težko videti mojega obraza. Ne vidim se več v ogledalu, včasih samo strmim v svoj odsev, v tistega tujega otroka, ki me z enakim vprašanjem v očeh gleda nazaj.

Včasih je pretežko vprašati, ker vem, kakšen bo odziv in ker vem, kakšen bo odgovor. Včasih je pretežko stopiti sam sebi na prste. Včasih je oboje potrebno. Ne vem, zakaj zvečer ležim v postelji s solznimi očmi. Ne vem, zakaj do nekaterih čutim to, kar čutim. Ne razumem same sebe, stvari se niso izšle tako, kot bi se mogle. Nisem tisto, kar sem hotela in se hkrati bala biti. In tudi drugi niso. Ne razumem.

Vem, kaj imam rada. Ne vem česa si želim in česa si ne. Ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ne vem, kaj se bo dogajalo z mano čez 20 let. Ne razumem več same sebe.

In nekje tam se skriva stari jaz in meče krivdo na novega. Sem postala tisto, kar sem že od nekdaj prezirala, kar sva takrat prezirali jaz in neimenovana? Sem se spremenila v nekoga, ki bi mu lahko nadel oznako tipično? Se moje življenje obrača v smer, ki sem se ji izogibala?

Nikoli nisem želela postati lastnina. Nikoli nisem hotela postati crappy prijateljica, hčerka, sestra. Tega ni bilo v mojem načrtu. Nisem si same sebe predstavljala ujete tu, vkleščene med ljubezen in prijateljstvo. Ali pa je stvar že na kakem drugem nivoju, le jaz si ne upam pogledati dovolj daleč.

Ne vem, ker ne vem več, kdo sem.

Na enega najboljših dnevov si pulim lase in se sprašujem, zakaj so kamni sive barve, ker se bojim spraševati se kdo sem jaz. Sredi ekstaze med kitarami in svojim glasom se zavem, da se mi glas trese. Se bojim same sebe, se bojim drugih?

Nekje v daljavi šumi Kokra v svojem kanjonu, toda pozabljam, kakšne barve so ribe v njej. Nekje se nasmihaš, toda pozabljam, komu. Nekje pleše dež, toda ne topel, temveč hladen. Nekje bi lahko čutila galop pod sabo, toda kopita so predaleč in nisem več tisto, kar sem bila včasih.

Biti srečen in se hkrati počutiti krivo je smešen občutek. Take vrste, ko bi se najraje vrgel skozi okno. Del mene ve, kaj je prav zame, drugi del pa zagovarja tisto, kar je bolje za druge. Trga me narazen.  Kdo od teh dveh oseb sem?

Ne vem več. Sestavljajo me nesmiselne besede, nesmiselne misli, nesmiselne črke na papirju, nesmiselni strahovi v temi, nesmiselna dejanja, nesmiselno življenje. Rada bi bila umetnica tega nesmisla, da bi končno našla samo sebe med temi vprašanji.