Zadnjič
6.03.2011Besede, ki jih pišem, so v meni dozorevale ves čas, ko je ta blog stagniral in čakal nanje, a jih dolgo časa nisem mogla spraviti iz sebe. Morda zato, ker je dejstvo, da se vse spreminja, težko sprejeti in nisem želela zapustiti tega dela sebe, ki sem ga pustila tu. A boli me, ko štejem mesece, ko nisem imela volje ali moči da bi bralcu ponudila sebe na pladnju, in spoznala sem, da je stvar najbolje zaključiti.
Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Pred leti sem mislila, da mora človek trpeti, ko se spreminja on in ko se spreminja svet okrog njega. Toda faza svetobolja je minila, življenje pa teče dalje, tako ali drugače. Z nekom ali brez njega. To tu pravzaprav niti ni več pomembno. Kar je bilo, je tu in ne obžalujem besed, ki sem jih bila napisala. Prav tako sem celo malo ponosna na vse to, kajti lahko trdim, da so te besede nekaj največjega, kar mi je uspelo ustvariti. Toda Zelena odrašča in razrešuje svoje spore s svetom in z okolico. Postajam to, kar sem si vedno želela postati, hkrat pa izgubljam tisto, kar sem nekoč bila. Temu bi lahko rekla, da rastem. Pa vendarle mislim, da v sebi še vedno ostajam otrok, samo brez trpljenja in temé, ki me je nekoč preganjala. Ljudje prihajajo, odhajajo ali ostajajo, prav tako njihove zgodbe. Toda to je pač ciklus, ki se nikoli ne zaključi in vsi smo del njega, bodisi v aktivni bodisi v pasivni vlogi.
Zadnja objava tu ne pomeni, da sem prenehala in bom prenehala pisati. Črke, besede in moj glas so stvari, ki ostajajo ne glede na to, kam gre vse ostalo. In tako morda Zelena še kdaj pokaže sebe, v drugačni luči, v drugem času. Zaključek današnje zgodbe bo nedvomen začetek nove, le ne vem še, kakšna bo. Čas bo pokazal.
Hvala vsem, ki ste (so) me brali in v kolikor so moje besede komu pomagale ali so vsaj komu prinašale užitek, mu ponujale premislek, sem in bom na to vedno ponosna. Če še kdaj kaj zapišem, se spomnite na idealistično dekletce z besedami. Morda se vam v sivi množici med sivimi obrazi kdaj posveti kaj zelenega in takrat se spomnite name.
Zbogom.