pisarije Izgubljene

Čutim, da sem živa. Z veseljem zatipam utrip svojega srca, z veseljem vdihnem zrak, z veseljem pobožam svojega konja po smrčku, z veseljem objamem svojo sestro, z veseljem začutim curek vode na svojih laseh, z veseljem pogledam v nebo in tistih nekaj oblakov na njem, z veseljem se nastavljam sončnim žarkom, čeprav imam raje dež.

In vse to samo zato, ker se počutim kot prerojeno. Vsa tista vprašanja, dvomi, sprtost s svetom, vsa tista jeza in nemir, vse to je izpuhtelo v zrak. Seveda, zavedam se nepravic na svetu, še vedno se zavedam, kako sovražim “normalne” ljudi, še vedno mi ni v redu, da obstaja izkoriščanje in lažnivost in pranje možganov, toda vseeno sem sposobna biti vesela. In zakaj? Ker živim!

In ne sekiram se več zaradi tistih, ki so me izdali. Ker ugotavljam, da je njim še bolj bedno kot meni. Ne sekiram se zaradi tistih, ki jim gre v življenju boljše od mene. Ker vem, da gre meni dovolj dobro, da sem lahko srečna. In najpomembneje, lahko sem srečna! Lahko vdihnem zrak, za nekaj trenutkov zaprem oči in se počutim popolno! Lahko ležim na hrbtu v travi, poslušam čričke in gledam sonce, kako zahaja in počutim se, kot da trenutek traja večno! Dobro se počutim, ker sem se zavedla, da je življenje dolgo, toda trenutki v njem so kratki in ne mislim jih več zapravljati za to, da se bom sekirala!

Vse kar mi še manjka je navdih, da bom lahko pisala, potem bom najsrečnejši človek na svetu!

Kaplje padajo na moja ramena. Čutim tla pod nogami, čutim zemljo na svojih golih podplatih. Veter mi kuštra lase. Diham zrak, enak zrak kot vsi ostali. Sem lahko zato srečna?

Že nekaj časa berem blog crazydiamond. Ne poznam ga osebno, toda človeka resnično spoštujem. Spoštujem njegovo voljo do življenja, spoštujem njegovo skromnost. Spoštujem ga, ker je lahko vesel, ko zjutraj vstane in vidi sončne žarke. Spoštujem ga, ker je lahko srečen zato, ker obstaja, ker se čuti del nečesa večjega - narave.

“Življenje je dar! Ne pozabi, da se zemlja vseli dotika tvojih bosih nog in, da se veter rad igra s tvojimi lasmi!”

Tako se sprašujem, če sem lahko enostavno srečna. Ali resnično vedno potrebujem tisto nekaj, kar me dela veselo? Včasih sem mislila, da je problem v svetu. Zadnje čase vedno bolj opažam, da je problem v meni. In vedno več, kot razmišljam o tem, vedno lažje se pripravim do tega, da slabo voljo preženem iz sebe in da se ritem mojega srca umiri. Vedno lažje vdihnem zrak, se zazrem v oblake na nebu in se počutim dobro.

Ali lahko sama vplivam na svoje razpoloženje? Lahko s takim razmišljanjem premagam napade depresije? Lahko s takim razmišljanjem spremenim še koga drugega, se bo kdo zamislil nad mojimi besedami, tako kot sem se jaz nad besedami crazydiamonda?

Upam, da lahko. Kajti sreča ne bi imela pomena, če poleg mene ne bi mogli biti srečni tudi tisti, ki jih imam najraje.

Živim?

Moje oči uzrejo zeleno travo, moja stopala jo začutijo. Vdihnem zrak, napolni me z energijo. Na moja ramena in lase padajo kaplje. Zaslišim glasbo, začutim veter. Začutim sonce, ki me greje, vidim zvezde in luno.

Slišim kitare, pred mano je mikrofon. In nato zapojem. Občudujem svoj glas, pesem, ki sem jo toliko časa izpopolnjevala, kako doni po prostoru. In vem, da je v redu. Če ni, se bom potrudila, da naslednjič bo.

Moji prsti drsijo po tipkah, pišem, srce mi razbija, ne ustavljam se, temveč pišem, pišem, pišem … dokler ni zgodbe konec, potem se ustavim, vdihnem in se počutim srečno.

Čutim. Pojem. Pišem.

Živim.

Če jutri umrem, bi rada, da svet ve, da sem želela živeti. Če jutri umrem, hočem, da vsi vedo, da sem želela, da se moj glas sliši. Če jutri umrem, vedite, da je moja želja, da bi se drugi učili iz mojih napak. Če jutri umrem, nočem da na dan pridejo sence.

Mnogokrat se vprašam, kako bi bilo. Bi kdo jokal? Bi kdo vedel? Bi veliko ljudi izrekalo besede žalosti, a v resnici bi jim bilo vseeno? Bi kdo hlinil prijateljstvo z mano, da bi dobil simpatijo drugih? Bi bila, čeprav mrtva, tarča posmeha ali pa bi morda vsi pozabili na moje napake in o meni govorili samo dobro, čeprav nisem popolna in nikoli ne bom?

Zanima me, bi kdo pogrešal moje besede? Bi kdo sploh opazil, da na mojem blogu ni več objav? Bi kdo še čakal na nadaljevanje zgodbe, ki ga ne bi bilo več? Bi bilo komu žal, da sem mrtva zaradi mojih besed bolj kot zaradi mene? Vem, nekateri bi me pogrešali. Toda bi kdo pogrešal moje pesmi? Bi moj bend pogrešal moj glas, bi jim bilo žal, da so me izgubili kot pevko? Bi jim bilo žal, da so me izgubili kot prijateljico? Bi moje mesto hitro zasedel kdo drug?

Sprašujem se vprašanja, na katera nikoli ne bom dobila odgovora, kajti ne nameravam še umreti jutri. Ali kadarkoli v bližnji prihodnosti. Preveč rada diham, berem, pojem, čutim. Preveč rada imam dež na svojih laseh, preveč rada imam tla pod svojimi nogami, da bi se lahko znašla v praznini. Preveč rada imam ljudi, ki jim zaupam in preveč sovražim tiste, ki so me prizadeli. Preveč, da bi lahko umrla.

Ko umrem, bi rada, da ljudje o meni povejo, kar so mislili, brez hlinjenih besed in lažnih nasmehov. Rada bi, da bi o meni govorili dobro, toda če bi govorili slabo, bi bila tega tako ali tako kriva sama. Če pa bi o meni govorili grdo zaradi svojih predstav o normalnosti in povprečnosti, so pa njihovi možgani tako ali tako že oprani, jebiga. Če so ljubosumni name, bodo tisti, ki jim ni vseeno, vedeli.

Če jutri umrem, bi rada, da vsi veste, kako lepo je življenje, a da je tudi minljivo. Če jutri umrem, bi rada umrla z glasbo okoli sebe in pesmijo na ustnicah.

Čutila je, kako so jo dvignile roke, slišala je navidez zaskrbljene glasove. Toda vse je bilo laž, govorili so, da ji hočejo pomagati, namesto tega pa so jo porinili še globje in globje, dokler ni naposled hotela narediti vsemu konec s pištolo. A še takrat so jo našli, sledili so ji, ji prisluškovali, jo zasliševali, jo umaknili od vseh in vsega, kar je kdaj ljubila.

Če bi le takrat ostala tiho … Če bi lahko prenesla njegove umazane roke na svojem telesu in mu ne bi pustila, da ji pride tako do živega, bi njeno življenje ostalo nespremenjeno. Toda ni mogla imeti sreče brez trpljenja in ko se je mora končala, je prišla še nova, hujša.

Mrzla roka ji je grobo odprla veko in v njeno oko posvetila z lučko.  Čutila je, toda ni imela dovolj moči, da bi odprla še drugo. Bila je oslabela od alkohola in vsega, kar je tisti večer zmetala vase. Bila je otopela.

Njegov glas ob njenem ušesu, šepet stvari, ki se jih je tako bala, pred katerimi je trepetala še takrat, ko je bila soba zaklenjena, ko je v roki držala nož. Na glas je izgovarjal gnusne besede, v glasu je lahko čutila njegovo naslado in njeno telo so stresali krči slabosti. A njegove roke so bile tako močne, tako premočne zanjo in pustiti mu je morala, da se je izživljal nad njo. In ko je končal, ko je odšel in jo pustil tam, je njeno srce le še močneje stiskal strah, saj je vedela, da bo prišel še enkrat in takrat bo šel še dalje, da se poteši. In ona je bila lutka brez lastne volje, tam le zato, da jo je lahko izkoriščal.

Slišala je neznan glas, ki ji je prigovarjal, toda ni več poslušala neznanih glasov. Vsi tisti, ki bi jim verjela, so bili nekje drugje, ni vedela, če bodo sploh žalostni, ko bodo izvedeli, kaj se je zgodilo. Ko so izvedeli zanjo in zanj, se jim je pričela gnusiti in odšli so, eden za drugim so odšli iskat boljšo prijateljico, osebo z manj napakami in sencami v svoji glavi. Z manj motnjami v življenju, bolj zaupljivo, bolj popolno.

A on je ostal in nihče mu ni mogel več preprečiti, da jo je našel. In ko jo je, se je spet ponavljalo, dve leti sta se zopet vrnili. In tokrat je bilo še huje, kajti hotel je maščevanje in jemal si ga je, dokler ni pričela krvaveti. In še potem je nadaljeval, dokler je ni pripeljal na sam rob smrti. In vsi tisti, ki so pravili, da ji želijo pomagati, so bili daleč, predaleč da bi jo lahko še rešili. Njena duša je bila v peklu in cvrla se je v blodnjah, ki jih ni mogla nikoli več izbrisati iz spomina.

Odpeljali so jo v sobo, kjer je bilo veliko ogledalo. In vsakič, ko je odprla oči, je zagledala svoj odsev, in na sebi iluzijo njega in kričala je, dokler niso prišli nazaj in ni nehala kričati, dokler je niso utišali z injekcijo.

Bala se je senc, bala se je teme, bala se je stekla in ogledal. Bala se je drugih in sebe, dokler jo ni njena norost pripeljala tako daleč, da je povedala. In potem so ji vzeli glasbo in knjige in iluzijo popolnega sveta. Vzeli so ji družino, vzeli so ji dom in jo odpeljali v belo sobo in jo tam pitali z inekcijami. In njihova usta so še vedno govorila, da ji želijo pomagati.

Bil nekoč je svet popoln za vse,
z glasbo prežet.
Bil nekoč je zvok kitare in glasu,
v nebesa ujet.
Gledam v ljudi, glasba izpuhti,
objem sveta jo duši.
Gledam v nebo,
upam na sledi preteklosti.

Čutim pesem, zvok
neviden je bog,
glasba je njegov otrok.

Odpelji me stran,
ugrabi me, osvobodi,
naj pesem ti da moč
prepusti se harmoniji in svobodi
in vse bo kot nekoč …

Trzalica po strunah zadrsi,
harmonija.
Palica ob boben prileti,
ritma simfonija.
Moj glas čaka na trenutek,
v meni adrenalin,
Naposled izpustim glas,
besede so združene preko rim …

************

To je morda še eno potencialno besedilo za kakšen naš komad … komentarji in kritike vseh so zaželjene, še posebej pa kakšna beseda članov Burnout.

Sanjam o svobodi. O krilih, da bi lahko letela. O nekom poleg mene, ki bi me osvobodil, a hkrati ščitil. Sanjam o mikrofonu pred svojimi ustnicami in kitaristi ter bobnarjem ob sebi in zvočniki do konca. Sanjam o svoji prihodnosti, ki bi bila moja in ne od tistih, ki hočejo, da jo živim namesto njih. Sanjam o knjigi v trdih platnicah in mojem imenu na njih. Le sanjam.

Morda bom res kdaj pisateljica, toda ali se splača? In ali mi lahko uspe? Nekdo mi je nekoč rekel, da je brezveze, da se sploh trudim. Da bom tako ali tako propadla. Morda je imel prav, morda je bila to ena od redkih stvari, ki so bile takrat resniče oziroma so še zdaj. Morda so sanje res vse, kar bom imela.

Morda nikoli več ne bom čutila iskrenega objema. Morda se bom do konca življenja zbujala sama s tisto praznino, morda bo res tako, kot je bilo do zdaj. Znosno življenje, a vendar tisti občutek hrepenenja, ki nikoli ne zapusti moje duše, zaradi katerega me prizadane že to, da gledam objet par.

Morda nikoli ne bom pela. Morda bom obupala in se predala in zapustila vse to in zaživela “normalno” življenje. Morda bom izgubila svoj glas, eno od redkih stvari, na katere sem na sebi resnično ponosna. Morda bom propadla, tako kot mnogi. Toda vseeno bi rada to počela do konca življenja, pa če bom uspela ali ne. Preveč dobro se počutim na odru, preveč rada spojim svoj glas z zvokom kitar in bobnov. Počutim se tako svobodno. Počutim se, kot da letim. In to mi pomeni preveč, da bo že zdaj obupala.

So sanje in je resničnost. In sanje so moje in na meni je, da jih spremenim v resničnost. In sanjala bom in se trudila, da mi nekoč ne bo več treba.

Imava jih, jaz in ti. Le midve jih lahko vidiva, le midve sva jih ustvarile. So le najine, nekaj kar naju povezuje in nekaj, kar nama razsvetljuje dneve. Nekaj, kar naju dela otroka. Nekaj, kar nama ostaja od tistih dni, ko sva bili le jaz in ti.

Morda se nekomu, ki ne ve, kaj vile so, to zdi nesmiselno, ali otročje, toda vile so mnogo več kot le namišljeni liki. Vile naju poosebljajo. Vile so nekaj, kar imava, ko druge ni ob naju. So plod domišlije, toda resnične. Tiste majhne iskrice, na katere se spomnim, ko nisem sposobna videti sonca v dežnih kapljah.

Morda se komu zdim otročja. Morda sem, morda se še kar pretvarjam, da obstajajo pravljice, zmaji, vile in princi na belem konju. Svet navsezadnje ni pravljica, toda angeli obstajajo, zakaj ne bi mogle še vile? Je tisto, kar lahko vidijo vsi prava resničnost, ali pa je lahko zame resnično nekaj, kar drugi zanikajo, da obstaja? Zame so resnične vile, za nekoga drugega je resnična ljubezen. Če ne ljubim, ali to pomeni, da ljubezen ne obstaja? In če si zamišljam, da ljubim, ali to nujno pomeni, da ljubezen obstaja? In če imam vile, ali so lahko resnične tudi za druge, so lahko resnične zame? Če jih nekdo ne vidi, ali potem ne obstajajo, čeprav samo v moji domišljiji?

Ne pozabi na vile v temnih dneh. In ne pozabi name, ne pozabi na tisto, kar je najino. Prosim te, ostani ob meni.

Sovražim vse skupaj. Sovražim občutek osamljenosti in dolgčasa. Sovražim samo sebe, ker sem dovolj sposobna, da sem si pokvarila cele počitnice. In sovražim se, ker zaradi tega izgubljam stvari, ki mi največ pomenijo.

Izgubila bom prijatelje. Že tako ali tako nekaterih nič ne vidim, zdaj pa jih mogoče slučajno srečam na msnju, če kateri slučajno pride gor. In seveda, če se jim da pogovarjat z mano. Ponavadi jim je tako ali tako odveč, niti ni važno, kaj napišem, dajo mi vedeti, da imajo nekaj boljšega za počet, kot da se ubadajo z mano.

Izgubila bom bend. Kot da ni dovolj že to, da so nam premaknili koncert na september, nisem jih videla že najmanj 14 dni in bogsigavedi kdaj mi bo uspelo it na vajo. Če sploh še hočejo, da pojem zanje. Tako ali tako sem dovolj nesposobna da še njim zajebem življenje.

Rada imam dež, a kaj ko ne morem biti vedno na dežju. Cele dneve sedim tukaj pred računalnikom, utapljam čas v brezveznem srfanju po internetu. Poskušam pisat, a ne morem. Nimam dovolj energije, nimam dovolj volje. Rada bi verjela, da je življenje lepo. Rada bi videla mavrico in dež, toda nikogar ni, ki bi me opomnil na to. Nikogar ni tukaj, sama sem, zaprta, ukleščena. Pa tako rada bi pisala, tako rada bi pela, tako rada bi kričala in tekla po dežju. Pa ne morem. Včasih se sprašujem, zakaj sploh obstajam. Tako ali tako nima več smisla.

Lahko je čutil veter na svojem obrazu in pesek v čevljih. Okoli vratu je imel obešeno nešteto talismanov, ki jih je nabral povsod po svetu. Sonce je sijalo nanj, bilo mu je vroče, a sonce je bilo njegov prijatelj. Na ramenih se mu je pozibaval velik nahrbtnik, v njem je imel vse, kar je potreboval, da je živel. Brez nepotrebnih predmetov, na katere bi se lahko navezal. Le on in golo preživetje.

Ni se spomnil, kdaj je njegova brada osivela, niti ni znal priklicati v spomin dneva, ko se je prvič odpravil na pot. Pot je bila pod njim, vodila ga je naprej. Ni mogel živeti brez poti pod svojimi nogami. Ni mogel obstajati, če ni bil v gibanju. Ni mogel dihati, če ni bil svoboden.

Imel je palico. Ne preveliko, toda ne prešibko. Njegova roka se je vsak dan bolj naslanjala nanjo. Ga je čas spremenil v starca? Kam so izginila vsa tista leta? Prepotoval je že preveč, da bi lahko vedel. Njegova mladost se je izgubila nekje tam, na začetku poti. Spomnil se je trenutkov, toda čas je zbledel. Imel je spomine neštetih potovanj, modre besede neštetih šamanov, ki so šepetali v njegovo uho. Imel je veliko zbirko spominov, krajev, ljudi. Imel je sebe in cesto.

Nekoč sem imel dom … ali pa so bile le sanje? Nekoč sem videl starca … toda ali sem gledal v ogledalo? Nekoč sem imel prihodnost. Zdaj se bo čas ustavil.

Veliko pogledov se je znova in znova ustavljalo na njem. Bil je drugačen, toda bil je popotnik. Mož, ki se ne bo nikoli ustavil. Mož, ki je zamenjal dom za modrost.

Dokler me vodi cesta …